V 15. in 16.  stoletju so tudi čez Jezersko pustošili Turki, za katerimi so ostale požgane kmetije, prebivalstvo pa se je pred njihovimi pohodi umaknilo v hribe. Odtekajoče jezero je pospešilo razvoj kmetijstva, dolina je bila vsa posejana z žiti in ostalim, kar so ljudje potrebovali za preživetje. Ovčjereja je bila ena od temeljnih gospodarskih dejavnosti in jezerski kmetje so z načrtno rejo v 17. in 18. stoletju skupaj s sosedi Solčavani vzredili visokogorskim pogojem primerno pasmo ovac, t.i. jezersko-solčavsko pasmo. Kmetijstvu v dopolnilo so že zgodaj znali dodati zaslužek iz pomoči pri tovorjenju blaga med Kranjsko in Koroško. Izboljšane prometne povezave proti Kranjski in začetek fužinarstva v Kokri so omogočili razcvet furmanstva: od srede 18. stoletja so tako predvsem oskrbovali fužine z ogljem, ob propadu kovaštva stoletje pozneje pa so vzcvetele žage in trgovina s cenjenim jezerskim macesnom, ki so ga vozili vse do Trsta za izdelavo ladijskih jamborov, kasneje pa do železnice v Ljubljani in nato v Kranju.
Ob koncu devetnajstega stoletja se je Jezersko začelo uveljavljati tudi kot zaželjeni cilj nove  razvijajoče se gospodarske panoge - turizma. Gostilništvo s prenočišči je sicer zaradi razvitih trgovskih poti razvito že mnogo prej (dokumentirano je vsaj od 16. stoletja), z razvojem turistike pa je dolino pod Kočno začelo obiskovati vse več ljudi, ki so sem prihajali zaradi lepot jezerske doline in gora nad njo. Češka gospoda, ki je imela v lasti tovarne na Kranjskem, je ob prelomu stoletja pod ostenji Grintovcev postavila planinsko kočo (Češka koča), željam novih gostov pa se je hitro znalo prilagoditi - kot že tolikokrat - tudi domače prebivalstvo  in opremilo številne "tujske sobe". Turizem je sočasno povzročil razcvet številnih obrti. Prva svetovna vojna je razvoj nekoliko zavrla, a si je po njej kraj zelo hitro opomogel in se razvijal naprej. Vse drugače pa je bilo po drugi svetovni vojni, sindikalni turizem je bil prvi korak k nazadovanju in leta 1982 so kljub temu, da ima kraj na tem območju edini status zdravilišča, ukinili bolnišnico za očesne bolezni. Prebivalstvo se je tudi zaradi sprememb v organizaciji kmetijskega dela množično selilo v Kranj, kmetije so nazadovale in nekatere propadle. Situacija se izboljšuje šele v zadnjem desetletju, ko se vse več mladih družin odloča ostati v domačem kraju in išče v njem tudi načine za preživetje.

Uspehi iz preteklost so tudi smerokaz za usmeritev kraja v naslednjih desetletjih. Podnebje je ocenjeno z več ozonskimi pikami kot tisto v švicarskem Davosu in torej bolj zdravo za oči, za obolele z tuberkulozo. Neokrnjeno naravo, vrtoglave višine ponosnih Grintovcev in ohranjeno kulturno krajino, vse to ponujamo prijazni domačini ob odlični hrani naših babic in močni kapljici naših dedov tistim, ki prihajate na Jezersko - kjer je Slovenija najlepša!