Na tem mestu je bila leta 811 postavljena lesena kapela kot zatočišče popotnikom in menihom, ki so mimo nje potovali med Karantanijo in Karniolo ter naprej med Furlanijo in Panonijo. Pozidali so jo na prehodu iz 12. v 13. stoletje. Znamenita je po Marijinem kipu, ki ga je leta 1386 podaril oglejski patriarh Frančišek, in po freskah iz 14. stoletja, ki veljajo za najstarejše na Slovenskem. Do leta 1680, ko je bila Pri Jezeru ustanovljena samostojna župnija, je spadala pod upravo samostana v Dobrli vasi, od koder so menihi lokalisti na konjih prihajali darovat mašo enkrat mesečno in ob praznikih. Skozi stoletja je bila pogosto poškodovana, izropana in obnovljena, opuščena in spet uporabljana. Danes se v njej mašuje nekajkrat letno, je pa ob njej še vedno mogoče zaslutiti tisočletje in več človeških iskanj in nehanj, ki so za trenutek s tega mesta zrli čez jezersko dolino.